fbpx

Je res nujno, da se znebimo vseh strahov?

Strah je čustvo, ki se, tako kot vsako drugo najprej sproži v možganih in se kot blisk razširi po vsem telesu. Naši možgani v delčku sekunde aktivirajo telo tako, da se to prilagodi na način, da se lahko najbolje obvaruje pred grožnjo.

Čas je, da spregovorimo o temi, ki je ena izmed stvari, ki nam preprečujejo napredek. Strah. A kljub temu da nam je največkrat ovira, je nujno vedeti, da strah ni vedno nekaj slabega. Iz biološkega vidika ima strah namreč pomembno funkcijo, brez katere bi se naše življenje marsikdaj lahko prehitro končalo.

 

Strah nas namreč varuje in ščiti, saj za naše možgane pomeni opozorilo na nevarnost. Če ne bi poznali strahu, nas že zdavnaj več ne bi bilo. Brezglavo bi namreč rinili v vsako nevarnost in slej ko prej naredili usodno napako ter izgubili življenje.

Predvidevam, da je zdaj že jasno, zakaj si ni pametno želeti, da nas ne bi bilo ničesar strah, kajne?

Pozitivna stran strahu je torej njegova preživetvena funkcija. Strah je čustvo, ki se, tako kot vsako drugo najprej sproži v možganih in se kot blisk razširi po vsem telesu. Pravzaprav naši možgani v delčku sekunde aktivirajo telo. Telo se nato prilagodi na način, da se lahko najbolje obvaruje pred grožnjo. Telo se pripravi na boj z nevarnostjo ali na beg pred njo.

 

Za razumevanje strahu je nujno potrebno, da razumeš, kaj se zgodi v naših možganih. Zdaj ti bom to poskušala čim bolj jasno in preprosto razložiti. V možganih imamo tako imenovani center za strah, ki ga imenujemo amigdala. 

 

Amigdala je majhen delček možganov v obliki mandlja in je hkrati tudi center za vsa čustva, a o tem kdaj drugič. Za zdaj je pomembno le to.

Amigdala je torej poglavar čustev in ko zazna nevarnost, možganom ukaže: “STRAH!” in jim sporoči, ali naj telo pripravijo na boj ali beg.

 

 

Prefrontalni korteks

Ker pa je amigdala zelo trmast poglavar, nikoli ne razmišlja o tem, ali je nevarnost resnična ali ne. Niti je to ne zanima. Zato ji pri tem priskočita na pomoč tesna prijatelja, ki slišita na ime hipokampus in prefrontalni korteks. Ta dva sta odgovorna za to, da določita ali amigdala pretirava ali ne. Povedano drugače – odločita, ali je nevarnost resnična ali ne.

 

Primer: Če vidiš leva v divjini, se lahko zbojiš za svoje življenje – te preplavi občutek strahu in se ustrezno odzoveš. Če pa istega leva vidiš na sliki, boš morda mnenja, da je prav srčkan in zagotovo ne boš začel bežati pred sliko. Razumljivo?

 

Ko torej hipokampus in prefrontalni korteks prepoznata, da ni razloga za strah, nemudoma sporočita amigdali, da je panika odveč in ukažeta možganom, naj telo, v kolikor so ga že aktivirali za strah, vrnejo v nevtralno stanje.

 

Ali ni zanimivo, kako zelo sposobni so naši možgani? Vsi ti procesi se namreč odvijajo tako hitro, da se jih ti na zavestni ravni sploh ne zavedaš! Noro!

Iz vsega tega bi lahko poenostavljeno rekli, da imamo na eni strani “možgane, ki razmišljajo” in na drugi strani “čustvene možgane”. Ko možgani, ki razmišljajo, dajo čustvenim možganom signal, da je situacija varna in ni razloga za paniko, lahko zelo hitro umirimo odziv strahu. In spet dobimo občutek, da imamo stvari pod kontrolo. 

 

Ko pa se razmišljujoči in čustveni možgani strinjajo, da je situacija nevarna, na primer, ko nas v temni ulici zasleduje neznanec, potem je zagotovo beg primeren odziv.

Morda se na tem mestu sprašuješ, zakaj se zgodi, da nas je česa še vedno strah, kljub temu da zavestno vemo, da nevarnost ni resnična ali da nam ni ogrožajoča?

 To je zato, ker smo se tekom življenja določenih strahov naučili. Rodimo se namreč samo z dvema strahovoma. To sta strah pred glasnim pokom in strah pred padcem v globino. Skozi razvoj in izkušnje pa pogojimo še druge strahove.

 

Da zadevo še bolj zakompliciram, ti povem, da obstaja možnost, da se na zavestni ravni sploh ne zavedaš, od kot določen strah. To je zato, ker je tvoja, pa tudi moja, sosedova, mamina, tetina itd. amigdala aktivna že od rojstva. Njena prijatelja pa se razvijeta šele okoli dve leti po rojstvu. Kljub temu, pa amigdala shranjuje vse čustvene spomine, ki si jih kadarkoli občutil. Tudi neprijetne.

Sem te zmedla ali razumeš, kaj to pomeni? Ok. Preveri, če si razumel prav.

Amigdala ne razmišlja in dela paniko za vsako ceno. Torej možganom ukazuje, naj se odzovejo s strahom ne glede na to, ali je nevarnost resnična ali ne. In ker ni nikogar, ki bi amigdali povedal, da ni čas za pretiravanje, ker je nevarnost neresnična, se telo odzove po navodilih amigdale. Ta neprijetni odziv se shrani kot čustveni in telesni spomin, ne shrani pa se vzrok oz. spomin na situacijo, zaradi katere se je amigdala tako odzvala. Make sense?

 

Še ena stvar je pomembna. Nujno si jo zapomni. Ne delaj se norca iz prijatelja ali kogarkoli, če ga je strah nečesa, česar tebe ni. Zakaj? Zato ker smo si v doživljanju strahu različni in obstajajo velike razlike med nami glede tega, česa nas je strah in v čem uživamo.

 

Če ti uživaš v vožnji z vlakom smrti še ne pomeni, da v tem uživa tvoj prijatelj. In zato ni “boječka”. Ker pogum ni nasprotje strahu. A da ne bom preveč zašla, to razložim kdaj drugič.

 

Prav tako je zelo neumno nekoga na za vsako ceno siliti, da uživa v istih adrenalinskih aktivnostih kot ti, sploh takrat, kadar se jih zares boji. S tem lahko narediš več škode kot koristi.

 

 

Zapomni si. V kolikor se nekdo, ki ga je nečesa strah, ne želi soočiti s tem strahom, ni nobenega smisla niti potrebe po tem, da se ga v to sili. Pomisli, Kako bi se ob tem počutil ti?

Gre torej preprosto za to, da različno doživljamo situacije in se nanje različno odzivamo. Nobene druge matematike ni tukaj. Problem nastane le takrat, kadar je strah tako velik, da preraste v fobijo ali druge oblike anksioznih motenj in kot tak ovira normalno funkcioniranje.

 

Takrat pa ti celo priporočam, da spodbujaš prijatelja in ga podpreš v tem, da poišče primerno strokovno pomoč. V kolikor pa se sam prepoznaš v zgornjem opisu in opažaš, da strah ovira tvoje vsakdanje življenje, te povabim, da na koncu strani najdeš moj kontakt in skupaj pogledava, kako ti lahko pomagam.

 

Velikokrat nam uspe strah zmanjšati na zelo obvladljiv nivo in prepričana sem, da tudi ti to zmoreš.

Kaj pravzaprav počneva v terapiji?

Znižujeva intenzivnost čustev, ki te preplavijo ob zaznani nevarnosti. Posledica tega je, da na koncu doseževa, da se na dražljaj, ki je nekoč v tebi povzročil odziv strahu, ne odzivaš več tako burno. Posplošeno povedano dava strah na povodec kot psa, pri čemer ti odločaš, v katero smer bosta šla.

 

Zaključiva torej lahko, da ni pametno, da se želimo na vse načine znebiti strahu. Strah ima, kot zdaj že veš, pomembno preživetveno funkcijo. Namesto tega, da se skušaš znebiti strahu, je bolje, da se uriš v tem, da zmanjšaš svoj odziv in ne dovoliš, da te strah ne ohromi.