fbpx

Spreminjati druge ali sebe?

Si tudi ti želiš, da bi drugi končno uvideli rešitve ali, da bi te končno razumeli? 

Velikokrat na svojih predavanjih in delavnicah dobim vprašanje: “Kako naj mu/ji dopovem to? Zakaj tega ne razume? Zakaj tega ne vidi?”

 

In moj odgovor je vedno enak. “Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.”

 

Lahko se boriš z vsemi svojimi močmi. Lahko uporabiš vse možne zvijače. A drugih ne boš spremenil-a na način, kot si želiš. Ne moreš jim odpreti oči, če niso pripravljeni. Ne gre. Nikakor. Zato nima smisla, da porabljaš svojo energijo v ta namen. Ne sodi jih.

 

In naslednje vprašanje je skoraj vedno: “Kaj pa naj naredim?”

 

Moj odgovor: “Spremeni sebe in svoje vedenje.”

 

Seveda me večina zgolj začudeno pogleda. Naj pojasnim. Ljudje smo čisto preveč nagnjeni k temu, da bi spreminjali vse druge okoli sebe. Pri drugih takoj opazimo napake. Zelo hitro tudi opazimo, če kdo koga izkorišča in podobno.

 

In seveda vedno vemo, kako bi se morali drugi vesti! Ha, rešitve imamo na dlani!

Hkrati pa ob vsem tem pozabljamo, da ima prav vsak na tem planetu svojo pot. Svoje življenje in svojo misijo. Vsak se mora naučiti tistih stvari, ki jih potrebuje in ob tem nikakor ni nujno, da jaz potrebujem to, kar potrebuješ ti.

 

Verjamem, da je slednje komu zelo težko razumeti. A sama verjamem, da če bi se ljudje bolj poglabljali vase, bi imeli neprimerljivo manj medosebnih konfliktov.

 

Povsem razumem, da je precej težko gledati osebe, ki so nam blizu, kako so nesrečni. A verjemi mi, tudi če se boš na vse pretege trudil-a, da jih osrečiš, to ni garancija za uspeh. 

 

Kajti njihova sreča ni odvisna od tega, da jih drugi osrečujejo. Pač pa je odvisna od njih samih.

 

Kot psihologinja sem že poklicno determinirana k temu, da si želim pomagati ljudem, ki imajo izzive. A tudi sama sem se morala naučiti, da vsi na to niso pripravljeni. In to spoznanje je bilo boleče. Posebej je to težko sprejeti takrat, ko ti vidiš rešitev in hkrati vidiš, kako enostavna je, druga oseba pa, namesto da bi izbrala rešitev, izbere trpljenje.

Verjemi mi, velikokrat sem jokala na ta račun. Ker mi je bilo hudo. Ker nisem zmogla razumeti tega, zakaj nekdo ne želi pomoči. A čez čas sem se naučila, da mora vsak sam prehoditi pot, ki mu je namenjena. In moja dolžnost je, da mu to dovolim. Seveda je bilo to zelo težko sprejeti. A to je bilo tisto, česar sem se morala naučiti jaz.

 

To pa ni edino, česar sem se morala naučiti. Kdaj pa kdaj se mi je zgodilo, da je kdo želel mojo pomoč, pa kljub temu ni bilo izboljšav. Zato, ker je bil napor, ki ga je zahtevala sprememba, prevelik. Ob tem sem imela nekoč občutek, kot da je ves moj trud šel v nič. A danes vem, da nisem odgovorna za izbire drugih ljudi.

 

Prav vsi imamo možnost izbire. Svobodno se odločamo glede sprememb, ki jih želimo vpeljati v svoje življenje.

 

Obenem pa kljub vsemu nisem obupala. Danes si vedno rečem, da bo prišel pravi čas. In do zdaj se je po vseh mojih izkušnjah izkazalo, da je točno tako. Samo naučiti se moramo zaupati življenju.

SPREMEMBE SO EDINA STALNICA

Ne vem, ali veš, ampak ko spreminjaš sebe, spreminjaš svet. S tem ko spreminjaš svoje vedenje, drugim pokažeš, da obstajajo drugačne poti. Ko postajaš srečnejši, širiš pozitivnost, ki je hočeš nočeš nalezljiva.

 


Seveda je res, da ti vsi prijatelji in znanci skozi proces spremembe ne bodo sledili. In prav gotovo se bo zgodilo, da bo kdo od njih na razpotju stopil na drugo pot, a ne skrbi. 

 

Vsi ti ljudje so bili s tabo in ob tebi točno toliko časa, kot je bilo treba. Naučili so te, kar so te morali, ne glede na to, ali je bilo boleče ali ne.

 

 

Smiselno pa je, da si glede vseh ljudi notranje pomirjen. To pomeni, da nimaš nobenih zamer, kajti zamere so veliko breme za tvojo dušo. Odpusti jim zaradi sebe, ker si to zaslužiš.

 

Ko nekateri ljudje odidejo iz tvojega življenja, se naredi prostor za nove. In nikoli ni rečeno, da se kdaj spet ne srečate na kakšnem drugem razpotju. Vsi ljudje v tvojem življenju so tvoji učitelji. In vsi pridejo takrat, ko to potrebuješ. Tako dobri kot tudi slabi.

In namesto da se ob vseh slabih stvareh in ljudeh sprašuješ “Zakaj se mi to dogaja”, se raje vprašaj “Kaj me želi življenje ob tem naučiti?”. Morda odgovora ne boš dobil-a takoj. Prišel pa bo zagotovo.

 

Nekatere stvari se nam vračajo tako dolgo, dokler nas dobesedno ne prisilijo, da jih sprejmemo in/ali spremenimo. Samo včasih tega ne opazimo takoj. 

 

Zato objemi bolečino in si upaj pogledati vase, namesto da bežiš stran.

 

Življenje ni vedno samo lepo in v življenju ni vedno vse pozitivno. Sama sem nagnjena k pozitivnemu razmišljanju in k temu, da skušam vedno iskati rešitve. 

 

A kljub vsemu sem tako kot vsi ostali ljudje, krvava pod kožo. Nisem superčlovek in tudi meni vedno ne uspe 100 % obvladati svojih negativnih misli. Tudi jaz sem ranljiva in imam slabe dni.

 

 

Zavedam pa se, da življenje vedno, prav vedno prinese tisto, kar v danem trenutku potrebujem.

Na koncu se vse poklopi točno tako, kot je prav. Zato se nauči zaupati življenju.