fbpx

Šolske ocene niso odraz realnega znanja

Ocene ne določajo osebnosti vašega otroka. Odlične ocene niso garancija, da bo vaš otrok zrasel v uspešno osebo. Odlične ocene niso predpostavka za to, da bo vaš otrok uspešno krmaril skozi življenje. Odlične ocene niso napoved, da bo otrok uspešno obvladoval svoja čustva.

Takoj po koncu letošnjega šolskega leta (2018/2019) sem na Facebooku opazila zapis, ki je pritegnil mojo pozornost.

 

V eni izmed objav na mojem “zidu” je pisalo: “Šolske ocene so samo številke, za katerimi se marsikaj skriva. V ponedeljek objemite svoje otroke, ne glede na zapisano v spričevalu. Niso pomembne! Če mi ne verjamete, prestopite prag otroške onkologije.” (avtorica zapisa: Suzana Vodnjov).

 

Ta zapis je tudi mene spodbudil k temu, da napišem nekaj vrstic o šolskih ocenah, ki mi sicer že dlje časa ležijo na duši. Zelo se strinjam z zapisom. A gremo lepo od začetka. Preden sem spoznala dejstvo, da ocene niso ne tako pomembne, kot mislimo in ne odraz realnega znanja, je seveda minilo precej časa.

Bila sem odličnjakinja...

Bila sem odličnjakinja. Celih 8 let osnovne šole. Na zaključni valeti s kupom priznanj, ki se jih danes vseh sploh več ne spomnim.

Lahko rečem, da sem ena tistih srečnežev, ki se v osnovni šoli niso pretirano naprezali z učenjem. Seveda odvisno od predmeta, ampak na splošno mi je kar dobro šlo.

 

Zaradi dobrih ocen sem brez težav prišla na želeno gimnazijo, ki pa je v celoti nisem opravila z odliko. 

 

Takrat sem šla po principu – potrebujem točke za vpis na želeno fakulteto. Zato sem se za odličen uspeh potrudila le v tretjem in četrtem letniku.

 

Kar želim na tej točki povedati, je, da sem se na neki način trudila z odličnim uspehom predvsem zaradi točk, ki sem jih potrebovala za naprej. Noben drug cilj me ni gnal v tej smeri, čeprav sem morda za koga bila “piflarka”.

V očeh drugih sem bila vedno pridna in to je bilo zelo pomembno mojim staršem, ki so bili brez dvoma ponosni name. Razumljivo. Čeprav sem si včasih iskreno želela, da bi jim bilo pomembno še kaj drugega, poleg mojih dosežkov v šoli.

 

Na eni strani pridna, a na drugi strani vedno uporniška takrat, ko sem želela izraziti svoje mnenje. Nikoli nisem bila ovca. Svoje premišljeno mnenje sem podala ne glede na strinjanje ali nestrinjanje drugih. Ja, včasih sem si zaradi tega nakopala tudi kakšno nevšečnost, a pomembno mi je bilo ostati zvesta sebi.

Kaj pa fakulteta?

Na študiju psihologije pa že v samem startu nisem ciljala na to, da bi vse predmete izdelovala z 10ko. In ravno nekje med študijem mi je posvetila tista “lučka” v glavi z idejo o tem, da ocene niso odraz realnega znanja.

 

Vedno bolj sem začela razmišljati o tem in bolj, kot sem razmišljala, bolj jasno mi je bilo, kako zelo to drži. Nemogoče je, da bi ocene bile odraz realnega znanja, ker je realno znanje vsaj za moje pojme, izredno težko ali celo nemogoče ocenjevati.

 

Zato v bistvu ocene ne odražajo tega, koliko kdo v resnici zna. Pa tudi naš šolski sistem ni ravno naravnan k temu, da bi se snovi učili tako, da bi si zapomnili več oz. pomembne stvari. Ko začnem samo razmišljati o tem, koliko nesmiselnih reči sem morala znati, mi postane kar slabo.

Slabo iz vidika časa, ki je bil dobesedno vržen proč. V resnici pa je tako dragocen. Vem, da se boste strinjali predvsem v tem, da so nas v šoli naučili predvsem mnogo premalo za življenje. Zato me še toliko bolj strese, ko pomislim na čas, ki sem ga vlagala v nekaj, o čemer danes nimam več niti kančka pojma.

 

Ko si v procesu šolanja, si kot v “balončku”, ki poči skoraj takoj, ko stopiš na trg dela in se soočiš z realnostjo.

 

Zato pravim, da lahko ocene deloma odražajo zgolj trud, ki ga nekdo vloži v delo, pa še to vedno ne drži povsem. Spomnite se samo kakšnega testa ali izpita na faksu, ko ste mislili, da ste zares dobro pripravljeni, potem pa niste imeli pojma.

 

Pustimo to, da je tudi veliko takih cvetlic med profesorji, ki s svojim delom polnijo svoj ego. Ja, tudi na študiju psihologije, kjer bi človek to še najmanj pričakoval.

Kaj je bistvo tega zapisa?

V tem blog postu vam želim predvsem predati sporočilo, da bodite kot starši pozorni tudi na druge stvari. Ocene ne določajo osebnosti vašega otroka. Odlične ocene niso garancija, da bo vaš otrok zrasel v uspešno osebo.

 

Odlične ocene niso predpostavka za to, da bo vaš otrok uspešno krmaril skozi življenje. Odlične ocene niso napoved, da bo otrok uspešno obvladoval svoja čustva. Še najmanj pa odlične ocene odražajo to, kar vaš otrok v resnici zna.

Na žalost vam iz izkušenj povem, da se velikokrat zgodi, da so ravno “odličnjaki” tisti, ki imajo kasneje v življenju spoh na psihološkem področju lahko veliko izzivov. Bodisi zaradi tega, ker okolica od njih pričakuje preveč. Ali pa zaradi tega, ker so skozi izkušnje “biti odličen” razvili “perfekcionizem”. Ravno ta pa, če ga ne znamo obvladati, naredi precej več škode kot koristi.

 

 

Zato gradite odnosUčite otroka empatije in izražanja čustev. Urite ga v komunikaciji in v jasnem izražanju potreb. Pomagajte mu presegati strahove in spodbujajte ga, da najde rešitev, ko naleti na oviro. Objemite ga.Povejte mu, da ga imate radi. Naučite ga, da je on sam sebi najpomembnejša oseba na svetu.

Morda se na tem mestu sprašujete, kako otroka vse to naučiti?

Preprosto tako, da ste mu vzgled, kar pomeni, da najprej vse to naučite sebe. Delajte na osebnostni rasti. Razvijajte se. Berite knjige s tega področja, udeležite se kakšne delavnice, predavanja. Danes je na spletu na voljo tudi veliko spletnih programov, ki vam pri tem pomagajo. Eden izmed njih je recimo tudi moj program “Jesenska transformacija”.

 

Zapomnite si. Z lepimi ocenami sveta ne bomo naredili lepšega. Z dobrimi in zadovoljujočimi odnosi pa nam bo to zagotovo uspelo.

 

V šoli so nas predvsem pozabili naučiti več o tem, kako učinkovito komunicirati. Tako z drugimi kot samim s seboj.

 

Ko pogledam nazaj, vidim, kolikokrat sem se nesmiselno “sekirala” zaradi ocen. Koliko energije je šlo v nič. Čeprav je bila to po eni strani tudi prisila “točkovnega sistema”, ki je za moje pojme popolnoma zgrešen.

In tudi jaz sem kljub svojemu odličnemu uspehu, vsem priznanjem in dosežkom nekdo, ki je razvil omejujoča prepričanja in strahove. Pa da ne bo pomote, seveda sem ponosna na svoje dosežke. Želim le povedati, da sem poleg njih pogrešala še marsikaj, kar bi, če vprašate mene že po defaultu moralo biti zraven. Tako v šolskem kurikulumu, kot v družini.

 

Pogrešala sem zdrave odnose. Pogrešala sem jasno komunikacijo. Pogrešala sem to, da bi me kdo namesto tega, kako je bilo v šoli vprašal, kako se v resnici počutim in kaj se dogaja v meni. Na splošno sem pogrešala več pogovora okoli teh stvari, ki dajejo življenju smisel.

 

Ste se kdaj vprašali, ali to pogreša tudi vaš otrok? Ali pogreša morda kaj drugega?

 

Zares slišite svojega otroka, ko vam razlaga njemu pomembne stvari?

 

To je samo nekaj vprašanj za razmislek. In še enkrat. Ocene niso in nikoli ne bodo odraz realnega znanja. In ne, ocene mnogokrat niso tako pomembne, kot mislimo.