fbpx

Zakaj ne dosežemo tega, kar si želimo?

Potrebna je aktivacijska energija. In od tod tudi odgovor, zakaj ne gremo v akcijo. Zato, ker se nam ne ljubi! Ker nismo motivirani. Ker nam naše misli, ki jih skreirajo naši možgani, sporočajo neprijetne občutke, ki nas zavirajo in nam preprečujejo, da bi naredili tisti prvi korak.

Getting what you want is SIMPLE (but not easy) – (Mel Robbins)
 
To je izjava, ki jo na enem izmed svojih TEDx talk-ov pove Mel Robbins, ženska, ki jo sama zelo cenim. Všeč mi je predvsem zato, ker je direktna in brez olepšavanja pove tisto, česar sicer velikokrat ne želimo, a bi morali slišati. 

Zato je ta blog zapis namenjen prav njenemu TEDx talk-u, v katerem govori o tem, kako nehati “zafrkavati” samega sebe (How to stop screwing yourself over). Posnetek je dostopen tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=Lp7E973zozc

Zanimivo je, kot pravi Mel, da živimo v času, ko je znanje dobesedno na dosegu roke. Karkoli nas zanima, lahko vprašamo strica Googla in dobili bomo kup odgovorov. S pomočjo interneta se lahko naučimo praktično vsega. YouTube na primer je zakladnica brezplačnih tutorialov in drugega znanja. Izgovor, da nečesa ne moremo narediti zato, ker tega ne znamo, je torej odveč. 

Zakaj je veliko ljudi še vedno kljub vsem možnostim in priložnostim, ki jih današnji čas ponuja, nezadovoljnih s svojim življenjem?

Mel pravi, da se odgovor skriva v naših sicer zelo kreativnih možganih. Za trenutek pomislite, kaj si v resnici želite? Kaj bi imeli ta trenutek, če ne bi bilo nobene ovire?

Vsi znamo pomisliti, kajne? Ampak kaj, ko že v naslednjih sekundah začnemo razmišljati o tem, kako ne moremo imeti ali doseči tega, kar si želimo. Naši kreativni možgani najdejo mali milijon izgovorov. Kaj naredimo? Nič. Sprijaznimo se. Ker je enostavneje.

Mel v svojem posnetku opozarja še na eno stvar, ki jo tudi sama že dlje časa opažam. Ko nas nekdo vpraša, kako si?, kaj običajno odgovorimo? “V redu.” Pa v resnici dejansko pomislimo, kako se v tistem trenutku počutimo? Opazila sem, da je to vprašanje postalo tako vsakdanje kot pogovor o vremenu. Seveda ne bomo vsakemu znancu tarnali o svojih težavah, pa vendarle še vedno prepogosto rečemo, da smo “v redu”.

In Mel tukaj opozarja na to, da takrat ko drugim odgovarjamo s tem, da smo “v redu”, to govorimo tudi sebi. Torej si dopovedujemo, da smo v redu, če nimamo tistih stvari, ki si jih želimo in zaslužimo. In če smo “v redu” potem v resnici ne potrebujemo spremembe in nam ni potrebno narediti nič. Želimo si, ampak nimamo in to je v redu … Hmm… 
Vsak dan vsak od nas dobi na tisoče idej, kaj bi lahko naredil, kaj vse bi lahko imel … Na tisoče briljantnih idej. In kaj naredimo s temi idejami? Nič. Ker smo “v redu”. 
Pritisnemo gumb za dremež

Znotraj sebe imamo namreč “gumb”, ki ga pritisnemo vedno, ko dobimo novo idejo. Mel Robbins ta gumb poimenuje kot “inner snooze button” – podoben tistemu, na budilki. Pravi namreč, da je samo eno dejstvo, ki ga moramo poznati in velja za spremembe na vseh življenjskih področjih. Namreč, če si nečesa želimo, se nikoli zares ne bomo počutili, kot da si želimo narediti nekaj v zvezi s tem. Mi bi to imeli, ampak najraje tako, da ne bi rabili narediti nič za to.

V resnici pa potrebujemo aktivacijsko energijo, da izklopimo avtopilota in stopimo iz cone udobja. Aktivacijske energije ne moremo dobiti drugače kot s prisilo – da sami sebe prisilimo v nekaj. Običajno je za to potreben fizičen premik. Zelo dober primer je vstajanje zgodaj zjutraj. 

Vedno, ko na svojih predavanjih govorim o tem, da se moj dan med tednom običajno začne okoli 5. ure, dobim velikokrat čudne poglede in pojasnila iz občinstva, da oni pa niso jutranji tipi, da zjutraj je pa “fajn”, če lahko malo dlje poležiš itd … Seveda je “fajn”. Se popolnoma strinjam. Ampak verjetno se strinjaš, da če predolgo ležimo, tudi postelja postane neudobna, kajne? 

No in zelo podobno je s cono udobja. V coni udobja je lepo, a če v njej ostajamo predolgo, postanemo nezadovoljni z življenjem. Počutimo se ujete v rutini. Postane nam dolgčas. Ko smo nezadovoljni, nam telo sporoča, da naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene. In tudi naša duša potrebuje rast in razvoj. To je njena potreba, ki pa jo lahko zadovoljimo samo tako, da se v nekaj prisilimo še doda Mel.
Potrebna je PRISILA

Potrebna je torej aktivacijska energija. In od tod tudi odgovor, zakaj ne gremo v akcijo. Zato, ker se nam ne ljubi! Ker nismo motivirani. Ker nam naše misli, ki jih skreirajo naši možgani, sporočajo neprijetne občutke, ki nas zavirajo in nam preprečujejo, da bi naredili tisti prvi korak.

Zato je edina rešitev ta, da se v to prisilimo, pa naj se sliši še kako tiransko. Seveda naj na tem mestu opozorim, da moramo ob tem vseeno poznati svoje meje, da se ne “prekurimo”.

Zanimiva je razlaga, ko Robbinsova govori o tem, da nam, ko odrastemo, nihče ne pove, da moramo hkrati s tem postati tudi starši samemu sebi. Zakaj? Zato, da se prisilimo v opravljanje tistih stvari, ki sicer niso prijetne, so pa nujne (npr. pospravljanje). V vse te stvari so nas namreč prej silili starši, ki so nam postavljali takšne in drugačne zahteve. Misliš, da bi sicer pospravil-a za seboj, če ti starši ne bi naročili tega? Dvomim. Zato ker je pač bolj “fajn” ležati na kavču, kot pomivati posodo.

V življenju preprosto moramo početi stvari, ki nam niso “fajn” z namenom, da dobimo tiste stvari, ki si jih želimo. In preko tega rastemo. Se razvijamo. Hranimo svojo dušo. Če si že kdaj stopil-a iz cone udobja, boš potrdil-a, da se potem, ko se aktiviramo tudi bolje počutimo in da to pozitivno vpliva na našo samozavest. 

Zato te na tem mestu povabim, da se potisneš iz cone udobja in narediš prvi korak do spremembe, ki jo želiš.  Lahko je ta prvi korak tudi prijava na online program JESENSKA TRANSFORMACIJA, v katerem ti pomagam pri tem, da boš naredil-a želene spremembe. Program je namenjen tebi, da odkriješ in izkoristiš svoje potenciale ter dobiš in dosežeš tisto, kar želiš!
 
Pravilo 5 sekund
Ko dobimo notranji vzgib (Mel pravi temu impulz), imamo namreč samo 5 sekund časa, preden si premislimo. Mel je ugotovila, da če v 5 sekundah od impulza / ideje, ki jo dobimo v svojih mislih, ne fizično aktiviramo energije, ne bomo več sledili temu impulzu.

Zanimiva je tudi njena preprosta razlaga možganov. Posplošeno rečeno je ena polovica naš avtopilot in ves čas ostaja v coni udobja. Ta polovica uživa v rutini. Takoj, ko to rutino nekaj zmoti, aktivira drugo polovico, ki jo Mel poimenuje “ročna zavora”.

Dobimo torej impulz in ker se takoj ne aktiviramo, se vklopi “ročna zavora”. Ta nam pošlje negativne občutke, zaradi katerih se ustavimo. Opazuj se, kako deluješ. Takoj ko nekaj začutiš, da bi naredil in ko pomisliš, da bi zato moral stopiti iz cone udobja, tvoji možgani zategnejo ročno zavoro in nemudoma utišajo impulz.
Seveda pa se med tem v tvojih mislih pojavi še ogromno misli, izgovorov in omejujočih prepričanj, ki ti švigajo po glavi skoraj brez, da se tega zavedaš. Če bi se v resnici slišali, kaj vse dnevno povemo samemu sebi, bi si ne želeli biti prijatelji sami s seboj, še doda Mel. 

A dobra novica je, da se lahko naučiš obvladati svoje misli. V programu JESENSKA TRANSFORMACIJA teden dni namenimo samo tej tematiki. 

Spet pa je odvisno od tebe, imaš namreč zgolj 5 sekund časa, da klikneš TUKAJ in se prijaviš v program. Si upaš?